Stojim zgodaj zjutraj pred kompostnim kupom. Svežim. Letošnjim. Komaj pred nekaj dnevi sem ga lastnoročno zvozil na kup. In zdaj, po samo nekaj dneh vidim, kako je Narava že na delu. Trava, ki sem jo pokosil, v sebi nima več življenja. Življenje je ostalo v koreninah in kratkem nadzemnem delu travnih bilk, ki so ostale na mestu. In to življenje se bo kaj kmalu pokazalo v vsej svoji veličini in moči.
Trava bo spet pognala. Korenine bodo črpale hranila iz tal in hranile nadzemni del rastlinic. In trava bo spet zrasla. Pred mano pa ležijo odmrle travne bilke. Kaj se dogaja z njimi? Zakaj se iz kupa kadi? Kaj se zgodi s telesom trave, ko ga zapusti življenje?
Narava poskrbi zanj.
Si predstavljate, kakšen bi bil danes naš svet, če bi od časov nastanka našega planeta pa vse do danes na Zemlji ostalo vse, kar odmre? Vse rastline, živali, ljudje. Verjamem, da bi že davno zmanjkalo prostora. Zato je narava v svoji večni modrosti poskrbela, da se to ne zgodi. Zato živijo mikroorganizmi. Drobcena bitja, ki imajo svojo nalogo.
Po moje se je ne zavedajo. Verjetno se ne zavedajo niti svoje želje po preživetju. Svojega nagona po nadaljevanju vrste. Zagotovo pa se lahko strinjate z mano, da opravljajo zelo pomembno delo. In zato smo jim lahko hvaležni. Zdaj. Ta trenutek. Začutite hvaležnost v svojem telesu. Hvaležnost Naravi za ta drobcena bitja, ki skrbijo za kroženje snovi. Samo njim se lahko zahvalim, da bo čez dve leti iz te trave nastal kompost. Zelo kvaliteten kompost. Ki je osnovni vir gnojenja rastlin za mnoge ekološke ali bio kmetije.
In se mi takoj zastavi vprašanje.
Ta drobcena bitja, mikroorganizmi. S prostim očesom jih sploh ne vidimo. Kolikokrat v svojem življenju pomislimo nanje? In vendar nas lahko ogromno naučijo. In se vprašam. Kaj pa jaz? Ta bitja počnejo točno tisto, kar najbolje obvladajo. Sploh ne vedo, da karkoli delajo. Enostavno živijo. In s svojim življenjem, s svojo prisotnostjo na našem planetu omogočajo, da živim tudi jaz. In ti. Ali jaz počnem točno tisto, kar najbolj obvladam? Ali to kar delam, delam res zato, ker živim za to delo? Ali delam zato, ker moram, da bom lahko plačal račune. Vem, treba je plačati račune. Ampak, motiv za to, kar delam, je ključnega pomena za kakovost mojega življenja.
Ko odkrijem dar, ki mi ga je podarila Narava in ga začnem živeti…
…takrat je moje življenje pesem. Ne delam, ampak živim to, kar sem. Tako kot mikroorganizmi. Ko se sprašujem, kaj lahko dam svetu, ko iščem načine, kako lahko v največji možni meri prispevam, takrat je moje življenje lahkotno. Pravljica. Čeprav sploh ne pomislim na denar. Paradoks življenja, ki temelji na povezanosti vsega z vsem. Ker smo neizogibno delček celote, pridobimo vsi, če vsak prispeva v največji možni meri. To pa lahko samo tako, da odkrijemo svoje darove, svoje talente in jih začnemo živeti. Največ pridobimo takrat, ko se prenehamo spraševati kako lahko največ dobimo. In se začnemo spraševati kako lahko največ damo – prispevamo.
