Zvonko Pukšič

 

Kaj morate vedeti

o hrani?

 

Modrost narave za odgovorne  ljudi

“Vaša živila naj bodo zdravila, vasa zdravila naj bodo živila.”

 

 

 

Zdravje je ključnega

pomena tudi za uspeh v življenju.

 

Če zbolimo, to vpliva tudi na naše poslovne uspehe. Zato so informacije o prehrani vsaj tako pomembne kot poslovne informacije, na osnovi katerih v poslovnem svetu sprejemajo svoje odločitve. Če se v podjetju odločamo na osnovi napačnih informacij, bomo težko dosegli zastavljene cilje. In prav tako bomo težko dosegli cilje glede svojega zdravja, če bomo odločitve sprejemali na osnovi pomanjkljivih ali celo napačnih informacij o svojih živilih.

Ena najpomembnejših informacij o živilu je, ali je bilo pridelano na klasičen način ali z ekološko pridelavo.

Kaj je razlika med klasično in ekološko pridelavo?

Prva razlika je v tem, da ekološka živila ne vsebujejo nobenih ostankov kemičnih sredstev za varstvo rastlin, nobenih ostankov lahkotopnih gnojil (nitratov ali fosfatov – to so takoimenovana umetna gnojila, ki jih uporabljajo za gnojenje rastlin konvencionalni kmetje), nobenih umetnih aditivov ali konzervansov, ki jih v hrano v postopkih predelave doda živilsko-predelovalna industrija niti gensko spremenjenih organizmov.

Vse te naštete snovi, ki se v različnih koncentracijah nahajajo v živilih pridelanih po klasični ali konvencionalni metodi  predstavljajo tveganje za zdravje ljudi. V glavnem gre za povečanje tveganja za obolevnost za rakom, kar potrjujejo tudi statistike obolevnosti za to boleznijo v Sloveniji. Poleg tega pa določeni strupi – ti. hormonski motilci vplivajo na zmanjšanje plodnosti pri moških.

Druga zelo pomembna razlika med ekološkimi in klasičnimi živili pa je v vsebnosti dragocenih, za naše zdravje zelo koristnih snovi – encimov, vitaminov in rudnin. Mnoge raziskave širom po svetu so pokazale, da imajo živila iz ekološke pridelave, predvsem nekatere vrste zelenjave, tudi do 70% več vitaminov in rudnin, kot klasično pridelana zelenjava. In to je zelo pomembno.

Torej, bio izdelki ne vsebujejo nobenih strupov, istočasno pa vam ponudijo bistveno več vašemu telesu koristnih snovi. Seveda pa ne smemo pozabiti tudi na dejstvo, da klasična pridelava obremenjuje tudi okolje. Dolgoročno zmanjšuje rodovitnost zemlje in obenem zastruplja pitno vodo. Ekološka pridelava pa pomeni varovanje rodovitnosti tal, poleg tega pa tudi pitna voda ostane čista.

Zakaj se danes uporablja toliko kemikalij, včasih pa jih niso nič?

Naši predniki so zelo dolgo živeli kot lovci in nabiralci. Približno pred 10.000 leti pa so začeli sami gojiti rastline in tudi rediti živali. Pri svojem delu na poljih so upoštevali zakonitosti, ki so veljale v naravi. Opazovali so, katere rastline rastejo skupaj v naravi in jih tudi sami sejali ali sadili enako.

In takšno kmetovanje je potekalo vse do sredine 19. stoletja. Seveda so se vmes zgodile mnoge

»inovacije«. Za pomoč na poljih so začeli uporabljati živali, pozneje stroje, izpopolnjevali so svoja orodja … Kot to počnemo ljudje še danes. Pomembno je tudi to, da so do hrane imeli poseben, spoštljiv odnos. Gojili so hvaležnost za darove narave in se tudi zahvaljevali na različne načine.

In takšen način pridelave hrane je potekal vse do sredine 19. stoletja. Potem pa se je leta 1849 nekaj zgodilo. To je bilo obdobje, ko se je kemija kot znanost močno razvijala. In Justus von Liebig, vodilni kemik tistega časa je tega usodnega leta delal analizo pepela sežganih rastlin. Njegovo odkritje je povzročilo korenite spremembe v načinu gnojenja rastlin. Ugotovil je namreč, da humus nima nobenega vpliva na rast rastlin, ampak da so ključnega pomena za rast rastlin elementi v čisti obliki. Dušik, fosfor in kalij – N, P, K.

Danes vemo, da je bilo to njegovo odkritje v resnici napaka.

Tudi sam je to spoznal po ponovnih analizah pičlih 10 let pozneje. Vendar se je proizvodnja umetnih gnojil že začela in prinašala lepe dobičke, zato poti nazaj več ni bilo. Enostavno so poiskali kamnine, ki so vsebovale velike količine fosforja ali kalija in jih v industrijskih obratih prečistili ter spremenili v obliko, ki je topna v vodi. Tako se je rodilo klasično ali konvencionalno kmetovanje. Celih 10.000 let je človek zemljo obdeloval na ekološki način, sredi 19. stoletja pa je prišlo do omenjene napake, ki je povzročila spremembo v načinu pridelave hrane.

Surovine za gnojila pridejo iz narave, zakaj naj bi to bilo slabo?

Res pridejo iz narave. Ampak v naravi zemeljska hranila, ki so namenjena rastlinam, niso v vodotopni obliki. Topijo se samo v talnih kislinah. Pravzaprav rastlina sama sprosti skozi koreninske laske določene kisline, ki raztopijo hranila v območju korenin in jih nato rastlina skupaj z vodo posrka. Kot bi rastlina zemlji z izločanjem kisline rekla »lačna sem«. Zato je rastlina dobila vedno samo toliko hranil, kot jih je potrebovala. V nobenem primeru ni moglo priti do viška hranil v telesu rastline. Narava je v svoji neskončni modrosti enostavno poskrbela, da je bilo vsega ravno prav. Tudi pri nas ljudeh je poskrbljeno, da je vsega ravno prav.

Seveda, če znamo ljudje prisluhniti svojemu telesu. Naš želodec nam recimo sporoči, ko je dovolj poln. Narahlo se nam spahne. In to je znak, da ne smemo več jesti. Na žalost pa ljudje danes ne znamo več prisluhniti sami sebi, svojemu telesu. Rastline pa so obdarjene z mehanizmom sproščanja točno določene količine kisline, ki raztopi potrebno količino hranil v območju rastlinskih korenin. Zato so takšne rastline, ki zrastejo s pravilnim načinom gnojenja enostavno zdrave, odporne in tudi bogate z vsemi dragocenimi snovmi, ki jih ljudje potrebujemo za zdravo življenje.

Kaj se zgodi z zelenjavo, ki je umetno gnojena?

Pri proizvodnji umetnih gnojil surovino za gnojilo, ki je vzeta v naravi, z določenimi proizvodnimi postopki pretvorijo v obliko, ki je topna v vodi. In ko potrosimo to umetno gnojilo, ki je topno v vodi, voda raztopi večjo količino hranil, kot jih naenkrat potrebuje rastlina. In rastlina jih skupaj z vodo posrka v svoje telo. Zato pride naenkrat prevelika količina hranil v rastlino. Če se zgodi še oblačno vreme, kar je običajno v deževnem času, se fotosinteza in s tem razgradnja hranil v rastlini upočasni in zato je v rastlini bistveno preveč hranil. Prva slabost tega je to, da rastlina nenormalno hitro raste, po drugi strani pa ni preskrbljena s številnimi mikrohranili, ki niso topna v vodi, jih pa rastline nujno potrebujejo, da ostanejo zdrave in odporne.

Takšno rastlino bi lahko primerjali s človekom, ki izbira rafinirana, osiromašena živila iz klasične pridelave, ki so še dodatno obremenjena z vsebnostjo škodljivih kemikalij – pesticidov, aditivov. Recimo izdelke iz bele moke, belega sladkorja, rafiniranih rastlinskih olj … Ker s takšno prehrano telo ne prejme v zadostni količini vitaminov in mineralov, nam to enostavno sporoči z določenim občutkom, ki ga ljudje napačno razumemo kot lakoto, pa spet posežemo po enaki razvrednoteni hrani. Telo nam spet sporoči, da mu manjka vitaminov in rudnin, mi mu spet ponudimo razvrednoteno hrano in začaran krog je sklenjen. Rezultat je povečana telesna teža in manjša odpornost na stresne situacije, ki pa jih v današnjem času ne manjka.

Poleg tega prevelika vsebnost nitratov v rastlinah predstavlja tveganje za naše zdravje. Druga slabost je ta, da je takšna rastlina revna z minerali, vitamini, encimi in mnogimi drugimi dragocenimi snovmi, ki so koristne za zdravje ljudi. In to so tudi potrdile številne raziskave.

A tu se težave šele začnejo.

Tretja slabost viška hranil v rastlini pa je naslednja: Ker narava teži k ravnovesju, pošlje rastlini

»pomočnike«, ki bi ji naj pomagali porabiti višek hranil. Ti pomočniki so razne glivice in mikroorganizmi, ki skupaj z viškom hranil pojedo tudi del tkiva rastline. In potem to kmetje vidijo kot bolezen na rastlini in poskušajo to bolezen ozdraviti. Poskušajo zaščititi svoj pridelek s kemičnim pripomočkom, ki ga je prav v ta namen razvila – spet kdo drug kot – kemična industrija. In začaran krog je spet sklenjen.

Naslednja slabost gnojil, ki so topna v vodi pa je ta, da jih v času obilnih padavin voda enostavno odnese v vodotoke in podtalnico in tako zaidejo nitrati in fosfati v našo pitno vodo.

Zaradi obilja nitratov in fosfatov v vodotokih se močno namnožijo alge, da bi porabile hranila v vodi. Spet ravnovesje kot orodje matere narave. Ampak potem ta množica novonastalih alg porabi kisik v vodi in zaradi pomanjkanja kisika začnejo umirati ribe …

Otrokom to škodi še veliko bolj kot odraslim.

Nitrati v pitni vodi pa imajo lahko zelo hude posledice za zdravje ljudi. Še posebej malih otrok. Ker otroci, glede na telesno težo, porabijo tudi desetkrat več tekočine kot odrasli. In zato s kontaminirano vodo zaužijejo tudi bistveno večje količine nitratov na enoto telesne teže. Nitrati sicer sami po sebi niso nevarni, se pa z amini, ki so v našem telesu prisotni, vežejo v nitrozamine, ki pa imajo dokazano škodljivo delovanje. Zato je res pomembno, da izbiramo živila, ki ne vsebujejo škodljivih snovi, istočasno pa so bogata z dragocenimi, za naše zdravje nujno potrebnimi rudninami, vitamini …

Kako država nadzoruje klasično pridelavo hrane?

V postopkih predelave živil je dovoljena uporaba številnih umetnih dodatkov, ki imajo nalogo izboljšati okus, barvo ali vonj živilu, podaljšati rok trajanja živila, ali pa so dodatki uporabljeni kot razni pripomočki v proizvodnem procesu (gostila, barvila, emulgatorji, ojačevalci okusa …). Kmetje, ki delajo na takšen način, so pri svojem delu zavezani upoštevati zakon o kmetijstvu in priporočila dobre kmetijske prakse. Pri delu jih nadzoruje kmetijski inšpektorat. To v praksi pomeni, da kmetijski inšpektor obišče kmetijo mogoče enkrat na vsakih nekaj let, skozi prodajno verigo pa so njegovi pridelki občasno preverjeni z naključnimi odvzemi vzorcev. Ta nadzor izvaja Ministrstvo za zdravje. Vendar je ta nadzor bolj simbolične narave, saj v Sloveniji porabimo dnevno okrog 1000 ton živil in teh količin enostavno ni mogoče nadzorovati z vzorčenjem.

Ker je praksa pokazala številne slabosti klasičnega kmetovanja (uničevanje rodovitnosti zemlje, grozovit porast obolelih ljudi za rakom, neplodnost, številne zastrupitve ljudi, ki so delali s temi strupi, onesnaženost pitne vode …) in ker je zdravje kot vrednota začelo močno pridobivati na veljavi, se je pokazala potreba po bolj prijaznem načinu pridelave hrane. Ker pa bi to pomenilo manj dobička za lastnike tovarn umetnih gnojil in pesticidov, so takoj ponudili »manj strupene« pesticide, ki bi jih naj uporabljali kmetje v ti. integrirani pridelavi, ki naj bi bila naravi in človeku prijazna. Kar pa še zdaleč ni res.

Ali so živila iz integrirane pridelave res zdrava?

V integrirani pridelavi so umetna gnojila še vedno dovoljena, vendar na osnovi opravljene analize tal. Prepovedana pa so samo tista kemična sredstva za varstvo rastlin, za katere je bilo dokazano, da so povezana s porastom rakavih obolenj. Vsa ostala kemična sredstva so v integrirani pridelavi še vedno dovoljena, in tudi v postopkih predelave živilskopredelovalni obrati nimajo omejitev glede uporabe umetnih aditivov. Naj poudarim še to, da se v integrirani pridelavi še vedno brez omejitev uporabljajo hormonski motilci, ki jih mnogi strokovnjaki povezujejo z naraščajočimi težavami plodnosti pri moških. Predvsem pri pridelavi jabolk, za katere nam naš zdravstveni sistem zagotavlja, da so zdrava …

Vsekakor morate vedeti še to, da je integrirana pridelava neke vrste slovenska posebnost, saj takega načina pridelave s subvencijami ne podpirajo nikjer drugje v svetu. V bistvu gre za klasično pridelavo v malo milejši različici. Živila iz integrirane pridelave se po kvaliteti bistveno ne morejo razlikovati od klasično pridelanih živil, saj pri samem delu ni skoraj nobene razlike. Dokaz temu je dejstvo, da pri prehodu iz klasičnega kmetovanja v integrirano pridelavo ni prehodnega obdobja. Medtem ko je iz integrirane pridelave ali iz klasičnega kmetovanja za prehod v ekološko kmetovanje predpisano najmanj dve leti prehodno obdobje. Namenjeno pa je temu, da se zemlja vsaj malo očisti kemičnega onesnaženja in da se kmetovalec navadi popolnoma drugačnega dela.

Resnično varna in zdrava živila ponuja le ekološko kmetovanje.

Gre za način pridelave živil brez uporabe umetnih gnojil, pesticidov, GSO, pri sami predelavi pa so prepovedani popolnoma vsi umetni dodatki. Tako dobite živila, v katerih ni nobene sledi umetnih snovi, ki so nastale v laboratoriju. Vse ekološke kmetije so vključene v strog nadzor, ki ga izvaja za to pooblaščena organizacija. Kontrolor najmanj enkrat na leto pregleda celotno kmetijo. Kmetje moramo čisto vse, kar počnemo na kmetiji, zapisovati in tako dokazovati, da delamo, kot je treba. Po zaključenem pregledu in pozneje opravljeni certifikaciji pa nadzorna služba, če je vse brezhibno, izda certifikat. In tako vsako leto znova.

Je ekološko kmetovanje pridelava brez gnojenja in škropljenja?

Če vam kak pridelovalec to zatrjuje, ne kupujte pri njem. Ker to ni res. Res pa je, da so v ekološki pridelavi dovoljeni samo naravni pripravki. Recimo izvlečki iz zdravilnih rastlin, pripravki na osnovi kislih glin, iz krompirjevega ali koruznega škroba, iz kopriv, preslice, raznih rastlinskih olj … Gnojenje pa je dovoljeno izključno z gnojili, katerih hranila niso topna v vodi. Na svoji biokmetiji uporabljamo samo kompost iz rastlin in občasno po potrebi dodamo zemlji tudi minerale v čisti obliki.

V čem je skrivnost bistveno boljšega okusa vaše zelenjave?

Razlogov je več.

V prvi vrsti je razlika v okusu zaradi načina pridelave. Omenili smo že, da imajo ekološko pridelana živila bistveno več rudnin, vitaminov in drugih koristnih snovi in obenem nobenih ostankov kemikalij iz kmetijstva. In to se pozna pri okusu izdelkov.

Glede kvalitete zelenjave kot živila pa moramo vedeti še nekaj. Zelenjava je najvišje kakovosti samo, ko je popolnoma sveža. Če od pobiranja pa do vlaganja v kozarce mine preveč časa, se začnejo procesi razgradnje. Spet narava na delu. V naravi imajo namreč mikroorganizmi nalogo, da razgradijo vse, kar preneha rasti. In če je pot od njive do predelave predolga, je kakovost zelenjave že precej nižja, saj se procesi razgradnje že začnejo. Pri industrijski predelavi velikokrat od pobiranja do predelave mine tudi nekaj dni.

Pri nas pa zelenjavo v kozarce pospravimo dobesedno takoj po pobiranju, ko je resnično najboljše kakovosti, ker se procesi razgradnje še ne začnejo.

Pomembno vlogo odigrajo seveda tudi izbrane sestavine oziroma dodatki pri vlaganju, ki jih je treba dodati in same recepture. Pri izbiri sestavin smo zelo strogi, saj vsako sestavino temeljito preverimo, preden se odločimo, da jo vključimo v svojo recepturo. Sestavine izbiramo izključno na osnovi kakovosti.

Poleg tega pri nas popolnoma vse delamo ročno. Zato že pri pranju ne prihaja do poškodb plodov pa tudi med polnjenjem kozarcev je človeška roka veliko bolj prilagodljiva, nežna in natančna, kot veliki stroji in linije pri industrijski predelavi.

 

V Moji biodeželi delamo pravzaprav popolnoma enako, kot so počele nekoč babice in mame za svoje družine.

Okusite razliko.

Privoščite si minute razvajanja z našimi izdelki. Vedno vas bodo spomnili na pomembne resnice o naravi, močeh, ki vam jih je podarila in o tem, da ste vi najpomembnejša oseba v svojem življenju.

Če vas mika, da bi na svojo mizo postavili lastne bio izdelke, pripravljene posebej za vas, pokličite na številko 

031-390-890 in posredovali vam bomo informacije, kako do izdelkov. Lahko

nam tudi pišete na info@moja- biodezela.com .