Pozdravljeni,
ko sem kot kmet začel razmišljati s svojo glavo, ko sem prenehal biti »ovca«, ko mi je postalo jasno, kaj v resnici pomenijo umetna gnojila kmetijski strupi za kakovost živil, se mi je zastavilo vprašanje, kdaj in zakaj smo kmetje sploh začeli pridelovati hrano na takšen način.
Seveda vsi razumete, da ljudje težimo k lagodnosti, da si želimo v življenju olajšati svoje delo. Želimo čutiti manj napora. In ta želja je gonilo vseh izumov skozi človeško zgodovino. Ki so se dogajali seveda tudi v kmetijstvu.
Kako dolgo človek sploh kmetuje?
Znanstveniki pravijo, da je naš planet star približno 4,5 milijarde let. Od te dolge dobe ljudje živimo na zemlji samo 2 milijona let. In skoraj vso to dobo smo živeli kot lovci in nabiralci. Ko je na določenem območju zmanjkalo hrane, smo pobrali šila in kopita in se odpravili dalje. Šele zadnjih 10 tisoč let obdelujemo zemljo. Obdobje, ko smo se začeli naseljevati, gojiti rastline in rediti živali, so znanstveniki poimenovali neolitska revolucija. In skoraj celih 10 tisoč let smo kmetovali brez uporabe kemičnih pripomočkov. Ker jih nismo poznali. Torej na ekološki način.
Leta 1849 pa se je nekaj zgodilo!
V 19. stoletju je bila kemija vodilna veja znanosti. In eden vodilnih znanstvenikov tistega časa Justus von Liebig. Leta 1849 je delal raziskavo. Zanimalo ga je, kaj vpliva na rast rastlin. Po raziskavi pepela sežganih rastlin je ugotovil, da humus v tleh nima nobenega vpliva na rast rastlin, ampak elementi v čisti obliki – dušik, fosfor in kalij. To so tri makrohranila, najpomembnejši gradniki teles rastlin. Objavil je rezultat svoje raziskave, ki je bil v resnici napačen. In na osnovi tega rezultata se je začela proizvodnja umetnih gnojil. V naravi so vzeli kamnino, ki je vsebovala veliko kalija ali fosforja in jo v tovarnah prečistili in pripravili v obliko, ki jo je bilo mogoče trositi po poljih.
Liebig je približno 10 let pozneje ponavljal raziskavo, ugotovil napako in jo tudi priznal. Ampak industrija je že bila v zagonu in tega enostavno ni želel nihče zaustaviti.
Zakaj umetna gnojila škodujejo rastlinam, čeprav je surovina vzeta v naravi?
Nekaj časa so bila takšna gnojila dobra. Dokler niso bila topna v vodi. Ampak strokovnjakom se je zdelo, da prepočasi delujejo. Želeli so, da bi rastline rasle hitreje. Zato so v tovarnah gnojila spremenili v takšno obliko, da jih je lahko raztopila voda. In to je izvirni greh, ki je bil storjen pri pridelavi hrane. To je pomenilo konec 10 tisočletne ere ekološkega kmetovanja.
Zakaj?
Da bi razumeli zakaj, moramo vedeti, kako se prehranjujejo rastline v naravi. Tam, kjer človek ne posega v naravo. Nikjer v naravi hrana za rastline ni topna v vodi. Za to je poskrbela narava v svoji modrosti. Če bi voda lahko raztopila hranila v tleh, bi jih ob vsakem dežju voda raztopila in odplavila. In rastline bi ostale brez hrane. Zato so hranila v takšni obliki, da jih lahko raztopijo samo kisline, ki jih rastlina izloči skozi svoje korenine.
Ko rastlina rabi samo vodo, jo enostavno črpa skozi vodovodne cevi v svoje telo vse do listov, od koder izhlapi. Ko pa rabi hranila, pa skozi koreninske laske izloči kisline, ki raztopijo hranila v območju korenin in jih skupaj z vodo vsrka v svoje telo. In rastlina točno ve, katera hranila potrebuje in koliko. Zato izloči točno tiste kisline, ki raztopijo hranilo, ki ga potrebuje in točno takšno količino, da je hranila ravno prav. Kot bi rastlina rekla: »Lačna sem«. Tako deluje narava v svoji neskončni modrosti.
Ko pa kmet potrosi hranilo, ki je topno v vodi, pa voda hranilo raztopi in rastlina ga na silo vsrka v svoje telo. Tudi takrat, ko ga mogoče ne potrebuje in ponavadi več, kot ga potrebuje.
Predstavljajte si, kako bi se počutili, če bi jedli, ko ste žejni. Enako se počuti rastlina.
Ampak tukaj se težave za rastlino komaj začnejo. To je šele začetek začaranega kroga, ki ga ustvari kmet, ko potrosi umetna gnojila.
Informacije, ki sledijo so zelo pomembne, da bi lahko razumeli, zakaj so živila iz ekološke pridelave veliko bogatejša s koristnimi hranili.
Tole vam pišem v ponedeljek zvečer. In današnji dan je bil poln do roba. Zato nadaljevanje sledi v četrtek.
Prijazen pozdrav,
Zvonko Pukšič
